Blog

20.11. sreda, 5. dan
Po barki iščem, če je še kje kakšna knjiga za prebrati, nakar ugotovim, da Markku bere vse v finščini kar zame ne pride v poštev, Igor nima s sabo nobene knjige, ostali pa imajo par stvari v madžarščini in nemščini. Nemško ne znam tako dobro, da bi se lahko lotil knjige. Torej, na razpolago imam samo debelo knjigo o navigaciji, o računanju, oz. določanju trenutne pozicije s pomočjo sekstanta. To bi mi lahko prišlo prav. Na barki je sicer vse elektronsko, pritisneš gumb oz. touch screen in naslednjo sekundo imaš lastno pozicijo. Nobene romantike ni več v jadranju, vse je neka avtomatika. Vse to se lahko spremeni zelo hitro, že ena strela je dovolj, ki trešči v jambor in si mrzel. Vse gre k vragu. Fancy touch screen ne spusti tudi prdeca več od sebe. Tema, trda tema. Potem ti seveda ostane še ročni gps in pa sekstant.
Dobro bi se bilo spopasti s to knjigo, ne more škoditi, kvečjemu obratno.
Veter nam je padel pod 10 vozlov, zato smo prižgali motor, tam na 1650 obratov, samo toliko, da malo pomaga jadrom, da se pomikamo naprej med 5 in 6 vozli. Škoda, da nimamo s seboj kakšne light genove ali špinakra. Igor nam je razložil, da je šef čarterja preškrt, da bi investiral v kaj takega. Vsaj rešilni splav nam je privoščil.
Takrat plovilo ni vidno na ekranu. Zato se nama je z Markkujem na straži zgodilo, da se je ponoči, paralelno na naš kurz, približala jadrnica, na oko nekje 3 milje daleč. Po pol ure je začela prečiti naš kurz, mogoče 1 miljo od nas. Zato je protrebno biti še posebej previden in pozoren, predvsem pa se zanesti na lastne oči in na vsakih 10 ali 15 minut preveriti horizont pred sabo.
Začel sem delati tudi vaje, začetne vaje iz navigacije, to je računanje stopinj, odvzemanje, dodajanje kotov ipd.
Nikoli nisem blestel v matematiki, zato mi to tudi dela probleme. Ne gre samo za seštevanje in odštevanje, temveč je treba vedno kaj dodati ali odvzemati kar meni, matematičnemu teletu dela kar lepe preglavice. Pa še knjiga je v angleščini, polna nekih strokovnih izraziv, kar mi dela še dodatne težave, ker sem brez neta, da bi kar koli vprašal strica googla.
Ekipa se zaenkrat dobro razume, nobeden ne seka ven kar je dobro.

 

21.11 četetek, 6. dan
Dan se je začel z nevihtami okoli nas. To niso tiste tropske nevihte, s 50 vozli vetra, ampak samo temni oblaki iz katerih rahlo pada dež. Vse naokoli na obzorju je temno in pada dež, naslednji minuto pa že izza oblakov posije sonce. Prav prijetno za oko. Posledično je tudi zapihalo bolj konkretno. Zjutraj ob 5h smo ugasnili motor in zopet dvignili genovo, katero smo ponoči, zaradi prevelikega opletanja, zamotali. Dopoldan je vetra konstantno 15 vozlov v pol krmo. Nekako NE veter, in katamaran leti kot sneta sekira s prib. 9 vozlov hitrosti. Takoj, ko se nevihte izpojejo, posledično pade tudi veter, vendar nikoli pod 12 vozlov. Če bomo tako nadaljevali, se mi ni bati, da bi 13.12. zamudil moj let proti domu.

Zopet sem se dopoldan z vso vnemo lotil računanja kotov, časa in razdalji. Vse bolje mi gre, le osnovno računanje mi včasih dela težave. Delam brez kalkulatorja in ne morem verjeti, kakšne osnovne napake delam. Narobe podpišem številko, napačno prepišem številko od prejšnjega rezultata, nakar gre posledično naprej čisto vse narobe. Res sem bebec, doma pa se kregam na Lino, da mora več vaditi matematiko. Ne bom ji nikoli več težil, vsaj zaradi matematike ne!

Sandor in Istvan sta izvrstna kuharja. Kako iz zelo omejenih sestavin, spoh pa začimb, narediti vrhunsko kosilo. V glavnem, zjutraj sta iz hladilnika vzela svinjske kotlete, ki sta jih namarinirala s soljo, olivnim oljem, poprom in papriko ter kotlete obložila z veliko, na rezine narezane čebule, tako, da so čisto pokriti. V marinadi sta pustila vse skupaj vsaj dve uri, potem pa sta vse skupaj dala v ponev, na hitro prepražila in nato počasi vse skupaj dušila, z dodatkom malo vode, okoli 25 minut. Na koncu sta v dodatni ponvi meso lepo zapekla še do konca. Zraven sta na tenko narezala rdečo zeljno glavo in jo pačasi dušila v velikem loncu. Na koncu sta dodala malo soli, popra, sladkorja in malo kisa. Če je zelje na tenko narezano, za vse skupaj rabiš prib. 15 minut. Zraven smo jedli kar popečen toast, če bi bil doma, bi naredil še pečen krompir. Za znoret dobro.
Sandor je takšen poseben model, mogoče malo preveč samoprecenjen. Madžar, rojen na Madžarskem (za razliko od Istvana) je precej let delal v zavarovalniškem poslu, po poklicu pa je računalniški programer. Po nekem, verjetno precej srečnem naključju, se je znašel na Bermudskih otokih, kjer ima domicilj veliko zavarovalniških družb. Verjetno ni treba sešteti dva in dva, da dobimo odgovor na vprašanje, zakaj na Bermudskih otokih, ki veljajo za enega izmed fiskalnih paradižev? Verejtno zato, da lažje operejo ogromne količine denarja. Denar pride, gre po drugi poti poti ven....kot ladje v bermudskem trikotniku! V glavnem, Sandor živi na otoku, ki je dolg 30 km, širok pa dva. Izgled kot paradiž, vedar si predstavljam, da te to začne po določenem času utesnjevati in ravno to se je zgodilo Sandorju. Tega dolgega klobasastega otoka, ki je eden najdražjih na svetu, je imel dovolj, se odpravil v Anglijo, opravil tečaj za open ocean skiperja in poleti si želi veselo skipirati po Sredozemlju. Jeseni oz. pozimi pa se bi se prestavil na Karibe. V zavarovalništvu si je vzel eno leto off oz. sabbatical year in vse svoje napore ter denar usmeril v to, da se bo ukvarjal s profesionalnim skiperstvom.
Sam se bom kaj takega lotil na stara leta, ali pa že kaj prej, Heleno bom vzel pa za hosteso.hehe.

Beseda sabbatical izvira iz judovske vere, kjer si morajo zaposleni vsako sedmo leto vzeti leto premora in to leto izkoristiti za kaj drugega, kaj pač radi počnejo in jih izpopolnjuje v življenju. Za širiti obzorja in polniti dušo z radostjo. A ni to kul!? No, od začetka so vsako sedmo leto vzeli off in delali na polju, kar je malo manj kul. V bistvu bi jaz lahko naredil enako, samo ne vem, kako bi moja familija to sprejela. Verejtno bi mi H zamenjala ključavnico, še predno bi uspel naznaniti svojo odločitev, ali pa bi jih dobil že takoj dve okoli kepe, da sem sploh pomislil na kaj takega.

Neverjetno, kako široki so oceanski valovi. Sedim na krmi in po eno uro opazujem valove. Prihajajo od NE, nekako na pol krmo. Po vrhu se delajo valovi, podobni maeastalnim valovom na Jadranu, z malo belimi ovčicami po vrhu, nič strašnega. Spodaj pa gomazi ata val, ta je strašen. Ne po višini, ta ne presega dveh ali mogoče treh metrov, pač pa po širini. To so valovi, široki po par sto metrov, po angleško se imenujejo swells. Že od daleč vidiš cel grič, ki se ti bliža, počasi se začneš dvigovati, horizont se dviguje, potem pa naenkrat s katamaranim na drugo stran, v dolino, ki je ene 100 metrov daleč. Potem zopet, visoki horizont, splezaš gor, vidiš daleč na okoli in spet dol. Lahko bi jih opazoval ure in se ne bi naveličal. Zanimivo je tudi dejstvo, da naj bi bil ocean poln plastike in odpadkov. Moram povedati, da je že 6. dan in nisem videl enega samega odpadka, razen eno, precej novo plastično kanto, ki je verjetno padla s kakšne ladje.
Tole so statistični podatki do sedaj:
17.11. 172 NM povprečna hitrost 7.2
18.11 145 NM ph 6.7
19.11 138 NM ph 6.3
20.11 131 NM ph 6.1
21.11 139 NM ph 6.0
To je dokaz, da je bilo prva dva dni res divje, zdaj nam pa počasi veter pada, padajo nam tudi milje in mogoče tudi malo motivacija.

22.11 sobota 7. dan

Plohe okoli nas so vse pogostejše. Z Markkujem sva imela srečo, saj je bilo okoli 4h še kar jasno, ob 8h, ko sem vstal za zajtrk pa se je pa ulilo kot iz škafa. Potem se je zopet čez 5 minut pokazalo sonce. Se mi zdi, da je bila danajšnja noč najbolj nemirna do sedaj, kar se tiče spanja. Barka se ziba v vse smeri, nekontroliralno, enkrat z leve, drugič z desne strani, nekakšen mrtvi val. Med tem, ko se je nevihta izpela, zopet pride veter s svojimi 15 vozli, iz smeri NE.
Res mi je žal, da nisem s sabo vzel več knjig. Znorel bom, če ne bom nekako zaposlil možganov. Saj računam kote in stopinje, samo je trenutno preveč oblačno, da bi vadil na sekstant.
Danes se je v času kosila zgodila zanimiva situacija. Glavno jadro je naenkrat zgrmelo po jamborju dol, direktno v lazy jack. To je vreča na bumu, v katero se pospravi oz. zloži glavno jadro. Le ta ga obvaruje pred poškodbami, UV žarki, umazanijo, in vlago. nenazadnje je tam zato, da jadro kot zavesa ne visi po bumu navzdol. V glavnem, dvižnica, to je vrv, s katero se dviguje glavno jadro, se je pretrgala. Naknadno smo opazili, da se je pretrgala čisto na vrhu jamborja, tam pri škripcu na 24 metrih. To je baje standardni problem pri pravokotnih jadrih na vrhu (jadro na vrhu ni ušiljeno, ampak ravno, da lahko zajame več vetra) Takšno jadro je dobro le za smeri v veter in v bok. V vožnji v krmo pa jadro na vrhu preveč opleta, kjer so sile na sicer ogromen škripec enostavno prevelike. Posledično se kolo v škripcu deformira, oz. postane ostro kot nož, zaradi trenja ki ga povzroča vrv. Nazadnje pa kratko potegne ravno vrv.

Igor pravi, da se to ni zgodilo prvič. Ampak katamaran je star šele pol leta in stane 800 jurčkov! Halo?! V glavnem, ravno med kosilom je naredilo: ŽBAAAMMMM!!

Kapitan si razgleda situacijo in pravi: "Nič, po kosilu bo treba na vrh jamborja, napeljati novo vrv in zamenjati škripec, ker imam s sabo, hvala bogu, rezervo. Tukaj pa se začne plesti še nadaljnja zanimiva situacija. Včeraj sem razlagal o Sandorju in njegovih načrtih, načrtih o jadranju po Karibih in Sredozemlju. Kot sem že omenil, je Sandor v zelo hitrem času opravil open ocean skiper izpit, ampak ne zato, ker bi bil tako dober, ampak, ker je pač plačal 15 jurčkov, letel na vse konce sveta, predvsem Anglijo in tam opravil ta izpit. Vsak ga, oz. moraš biti res butelj, da ga ne. Ampak večina ljudi dela to postopoma, ker vsak izpit posebej stane 3 do 4 jurje. On je dal pač vse naenkrat, ker lahko. Drugače se on z jadranjem ukvarja šele par let. Veliko manj kot jaz in upam tudi trditi, da ima precej manj izkušenj kot jaz. (Na začetku niti genove ni znal odrolati. Lina na morju to redno počne, ko jadrava) Včeraj se je malo za šalo, malo pa tudi zares, samooklical za 1. oficirja broda. Če bi se Igorju kaj zgodilo, bi on prevzel kapitanski trak. "Bi ti moj k..." sem si potiho mislil. "Zj...bali te prvo minuto. Saj sem filharmonik, v tem smo filharmoniki dobri;)
Da se vrnem k prvotni zgodbi. Pri glavnem jadru so se znašli capitan Igor njegova desna roka Terry in Sandor. Slednji začne na dolgo pametivati kako bi se morali zadeve lotiti.  Kako napeljati vrv sem in tja in bla bla bla. Igor ga samo gleda in mu čez deset semund reče: "Sandor, pojdi se dol v kabino malo spočit, tu lahko ostane le Terry, s katerim sem do sedaj največ prejadral.

Uh, mater, kakšna surla za Sandorja. Iz kabine se ni prikazal celo popoldne, vse do nastopa njegove straže in še potem je bil videti slabe volje. Mr. 1th officer! Igor mi je pa naknadno pojamral, da mu je že večkrat prišel težit, zakaj malo ne spremenimo kurz, zakaj ne gremo bolj na jug, ker je dol sigurno več vetra. Dal je vedeti, da ima Sandorja že malo vrh glave. Začele so se kazati prve razpoke v odnosih na čolnu Big Brother iz katarega nimaš možnosti pobega. Šele na tretjini poti smo nekako. Zaenkrat se sam držim bolj "low profile" in samo opazujem in analiziram kako kdo reagira na različne situacije. Na podlagi analize le-teh, bom začel prestavljati svoje figure po šahovskemu polju. Zaenkrat vse ok;)
Torej nazaj k jadru. Igor je s pomočjo vitla in pasu splezal na 24 metrov visoki jambor, opravil zamenjavo škripcev in napeljal novo vrv. Problem je zdaj samo v tem, da vrv ne gre več znotraj jamborja, ampak po zunanji strani gor in dol, kar povzroča, da jadro veliko bolj opleta in ga ni več varno dvigovati povsem do vrha. Ker so trenutni vetrovi od 12 do 18 vozlov, bi nam še kako prav prišlo celotno glavno jadro, tako pa smo ga primorani fiksirati na prvo okrajšavo, kar pomeni, da smo izgubili tam okoli 3 do 5 kvadratnih metrov jadra. Seveda se bo to odrazilo tudi na hitrosti in nisem več prepričan, da bom ujel letalo proti domu 13.12.

Malo sem sedel na komandnem mostu in opazoval barko. Morda gre na oko res nekoliko počasneje v 16 vozlih vetra, mogoče pol vozla. Ampak to pomeni vseeno 12 milj na dan, kar je v desetih dneh 120 milj, posledično enako enemu dnevu. Oh, ne, zaradi krajšave se lahko nadejamo k vsaj dvema dnevoma dodatnega jadranja?! Upam, da ne! Ampak glej, lahko bi ostali brez glavnega jadra, tisto bi bila šele štala.

Malo smo spremenili taktiko. Igorjev oče je sporočil preko satelitskega telefona, da je boljše, če bi se spustili vsaj eno stopinjo nižje, tja do 21. vporednika ali pa še nižje. Sedaj se nahajamo na 22,5Nº kar bi bilo kasneje 80 do 100 milj nižje oz. južneje, kjer pihajo močnejši pasatni vetrovi. Napoved za cel ta pas je od 12 do 18 vozlov vetra, samo je precejšnja razlika, če jadraš po 18 vozlih, ko katamaran kar leti ali po 12, ko ne gre res nikamor. Gremo se malo taktično igrico, bomo videli, če se nam bo obrestovalo.

Ravnokar sem se zalotil, da sem napisal že 48 strani dnevnika (48 strani v zvezek, na roko) Še dobro, da s s seboj nisem vzel preveč knjig in pišem kar svojo.

Poskušal sem malo vaditi. Šit ne gre, v kabini je tako zatolhlo in utesnjeno, da mi je postalo kar slabo. V salonu, kjer se vsi zadržujejo, pa enostavno ne morem piskati. Sorry, Philipp (šef dirigent), ko pridem domov, bom že odigral tiste božične pesmice z zborčkom. Potem bo pa treba resno in sistematično krepko pljuniti v roke in se lotiti vadenja. Tri teden je ogromno, me že počasi peče vest. Pri meni je približno tako: kolikor dni si počival, toliko boš rabil, da boš prišel nazaj v formo, kjer se boš počutil suvereno in te bo inštrument ubogal natanko tako, kot si si sam zamislil. Ni druge poti, vse ostalo je blef in kdor pravi drugače, laže. Toliko sem v življenju prevadil, da vem, da drugače ne gre. V bistvu, že kar pogrešam muziko, pa sem misil, da jo ne bom. Pogrešam tudi kolege, ko gremo skupaj na kavo in debatiramo o različnih stvareh, največ pa o ročnih urah. Te vsi, ki so nekako v naši skupini, zbiramo, razen parih, ki zidajo hiše in se jim zdi to enostavno metanje denarja čez okno.
Sam sem ljubitelj Seiko ur, trenutno imam s seboj na Atlaniku, seiko turtle, legendarna potapljaška vintage ura, model iz 70ih, samo, da je moj remake, ekstra edition. Imel sem tudi SKX 007, pa sem ga podaril Vorancu kot darilo, za uspešno končano osnovno šolo. Nekateri so s temi urami pravi specialci. Največji med njimi je Krešo, ekstra specialec, ki je vzel kredit in si nabavil rolexa za 7 jurčkov. Pravi, da vsak dan, ko ga ima na roki, je vredna par evrov več, zato jo je kupil kot investicijo. Dražimo ga ali zato, ker je to pač roli ali zato ker jo on nosi. Veliko debatiramo tudi o muziki. Pa dirigenti, ti so pri nas posebna kategorija. Če pomislimo drugače, je orkester edina skupina ljudi ali ena redkih, kjer vlada absolutizem oz. je dirigent kralj. Podobno je samo še v vojski ali pri ekipnih športih, kjer je v bistvu trener tisti glavni, odgovorni za vse. Potem imamo seveda še poročnike in podporočnike kot so koncertni mojster in različni vidje sekcij oz. solisti na posameznih inštrumentih. Ampak glavni in edini glavni je še vedno dirigent, ki jih delimo orkestraši v pet različnih kategorij.

Prva kategorija je dirigent, ki moti. V bistvu bi bilo boljše, če ga tam sploh ne bi bilo, ker bi sami delo mnogo bolje opravili.

Druga kategorija je dirigent, ki ne moti. Vseeno je, če je tam, sami bi zmogli tudi brez njega.

Tretja kategorija gre že v pozitivno stran, je dirigent, ki ti dejansko pomaga. To so že dirigenti, katere potrebuješ, ti širijo obzorja, niso tečni v smislu, da preveč govorijo. Najbolj sovražimo oz. nam gre na živce, če dirigent preveč govori, v smislu: "Pazite, tam takt 425 je ritardando in takt 514 je piano. Bul šit! Pokaži mi z roko, da je ritardando, ne mi tega razlagat, saj nisem debil. Pokaži mi z roko, da je v taktu 512 piano, ne mahaj mi s širokimi kretnajmi, ker to pomeni forte! Ali pa povej na začetku, da tam res hočeš piano. Zapisali si bomo, če že ni zapisano in to upoštevali! Kot sem že omenil, zelo rad opazujem ljudi in prebiram njihove karakterje. Opazil sem, da je dirigent, ki vse na široko razlaga, zelo nesiguren v to kar počne. Z besedami poskuša kompenzirati, kar ne zna pokazati, ker ne more pokazati, ker tega pač ne čuti. Brez muzike...mahanje slame.

Potem kmalu pridemo do kategorije 4, v katero spadajo izvrstni dirigenti. Oni počnejo ravno to o čemer sem razlagal. Njim je dovolj očesna ali obrazna mimika, da dobijo tisto od nas, kar hočejo. Zakaj? Zato, ker imajo jajca. (Beri: čutijo muziko) Simple as that! Oni ne govorijo veliko. So prijazni, prijetni po energiji, vse pokažejo že v dveh ponedeljkovih vajah, v torek stvari samo še utrdijo, kakšno stvar zvadijo, skupna igra, balans, mogoče kakšna skupna ataka in to je to. Nobene filozofije in mlatenja slame.

V zadnjo, torej katergorijo 5, pa spadajo dirigenti "sonder klasse" ali dirigenti iz zgornje stalaže, kot jim radi rečemo. To so posebni ljude, nekako od boga poslani. Njim ni treba veliko govoriti, vse narediji kot dirigenti četrte kategorije, samo, da so zraven prežeti še s takšno energijo oz karizmo, da te nase pritegnejo kot magnet. Med tem, ko on kaj razlaga, bi na odru slišal miško v kotu cviliti, takšno energijo imajo ti ljudje in takšno smrtno tišino lahko dosežejo, pa je tisti čas na odru lahko 100 ljudi. Takih je bilo v moji dosedanji 22 letni karieri mogoče 5? Carlos Kleiber, Ricardo Mutti, to sezono, Charles Dutois, pa še kdo bi se našel. Res sem počaščen, da sem lahko igral pod njihovo roko. V parih dneh, ko so bili ti ljudje z nami, so mi neskončno odprli obzorja. A kaj, ko naslednji teden pride prvokategornik in te vse mine. Ampak that's life. Enkrat gor, drugič dol. Nič, preveč sem zakompliciral, se grem pripraviti za mojo nočno stražo. Uh, nič ne bo s slikanjem sončnih zahodov, ker so vse naokoli temni težki oblaki, iz katerih tudi ponekje dežuje.

23.11. sobota 8. dan

Danes ponoči je veter obrnil iz NE na NW in lepo umirjeno piha okoli 15 vozlov. So se pa okoli nas nakopiči oblaki in sonca sploh ni več zaznati. Upam, da ne sledi kaj bolj dramatičnega. Zaradi spremembe vetra mi je danes Marrku na straži ob 4h zjutraj precej na živec stopil oz. me je pošteno nerviralo, kaj je počel. Zaradi spremembe vetra, smo posledično spremenili tudi nastavitve jader iz klasične, torej ko jadri stojita vzporedno, glavno za genovo, na metuljčka, ko je glavno jadro fiksirano na levo stran, genova spredaj pa na desno. To na jadrnici precej bolje funkcionira, sploh, če imaš tangun, da podpreš genovo, kot pa na traktorju podobnem katamaranu. V glavnem, genova je cel čas precej opletala, kar je za samo jadro precej škodljivo, saj sile nanj delujejo podobno kot pri biču. Definitivno to jadro najbolj uničuje, saj začnejo tkanine znotraj jadra počasi pokati. Lastnik barke bi bil lahko vsaj toliko odgovoren, če že kupuje čoln za slab milijonček, da bi nas opremil s tangunom, da fiksiramo genovo, če ne že kar originalnim špinakrom, da bi lažje, predvsem pa hitreje jadrali po lahkih vetrovih. Tangun je palica, ki opravlja podobno nalogo kot boom (vzporedna prečka z glavnim jadrom), vpet na jambor drži pokonci špinaker ali zgolj fiksira genovo. Brez njega, bo v parih sezonah genova povsem uničena, ampak kot pravijo Dalmatinci: "Kako ćemo? Lako ćemo". Če je njemu vseeno, je meni oz. nam še bolj. Mogoče bom zaradi tega le dan kasneje na Karibih.

Da se vrnem nazaj, k jutranji straži oz Markkuju. Ta opletajoča genova Markkuju ni in ni dala miru, zato jo je hotel na vsak način fiksirati. Bolj kot sem mu razlagal, da to kar je, je trenutni optimum, bolj je v trdi temi silil na premec in si ogledoval opletajočo genovo. Poskušal sem mu razložiti, da za trenutni "bič efekt" ni kriva smer vetra, ampak val, ki na krmi privzdigne čoln, se zvali pod trupom na premec, prevaga čoln in genova s pomočjo vala zabiča. Ne, Markku se ni zadovoljil s to razlago in je še kar naprej kolovratil po premcu, sicer z reševalnim jopičem in privezan na varnostno vrv. Že sama genova bi ga lahko odbila v morje, koliko je debel in štorast. Na momente me spominja na pando. V nevarnost ni spravljal samo sebe, temveč tudi mene, ko bi po tem moral bliskovito reagirati. V primeru, da bi v morje letel neprivezan, bi bila zanj to skoraj zagotova smrt. Sicer obstaja protokol za MOB (man over board) Takoj mi moral, torej jaz, iz komandnega mostu, proti padlemu v morje vreči baterijo, ki zasveti v stiku z vodo. Takoj zatem zagrabiti piščalko in sklicati vso ekipo na krov. Predno bi se vsi sredi noči, v paniki prikotalili na krov in predno bi jaz katamaran obrnil v veter, bi Markku plaval že vsaj 400 metrov zadaj nekje v trdi temi. V vodo bi moral zmetati tudi rešilni obroč in svetlečo bojo. Res je, da so rešilni jopiči, ki jih nosimo, samonapihljivi z 150 N vzgona in, da lučka na jopiču začne ob stiku z vodo avtomatsko svetiti, ampak ko si ti enkrat v tri metrskih valovih sredi trde teme, ne vem koliko imaš možnosti, da te najdemo. Če pri padcu v vodo v paniki vdihneš še vodo v pljuča, si za namenček še v nezavesti. Torej, ko bi te začneli po 400 metrih iskati v isti smeri kot smo prišli, bi morali upoštevati še oceanski tok, ki je nekje 1 vozel iz vzhoda na zahod. Možnosti preživetja ne bi bile na tvoji strani. Podnevi je situacija mogoče malček boljša, če je morje mirno. Če si v valovih, se tvoja kot buča velika glava hitro izgubi v sinjem morju. Načeloma smo vsi ves čas pripeti, razen Klausa, mladega Šveda, ki mu testosteron ščitnica nepravilno vbrizgava v limfni sistem. On se večino časa po barki sprehaja samo v kopalkah. Zakaj? Ker lahko. Samo, da ne bo kasneje kakšnega joka...

V glavnem, Markku stoji na premcu, v trdi temi kot v rogu, zraven pa si požvižgava neko bebavo finsko pesmico. Najraje bi šel do njega in mu primazal dve okoli ušes.

"Be careful", mu zavpijem iz komandnega mostu. "Jeah, jeah, jeah, everything allright! I'm attached to te rope!" se mi poživžgajoče zadere nazaj. A res, bizgec stari je privezan na vrv. Bravo! Kaj bi se lahko zgodilo v tem primeru?
Markku bi lahko zopet zaradi genove ali vala poletel preko palube proti morju. Tokrat ne bi pristal v vodi, temveč bi ga po metru in pol padca zadržal pas, ki bi ga zategnil tako sunkovito, da bi mu polomilo nekaj reber. Igor nam je lepo razložil: "Če padeš v morje, si mrtev. Če padeš privezan čez palubo si na pol mrtev." Torej, žvižgajoči Markku visi čez palubo in recimo, ker smo dobre volje, ima polomljeno samo eno rebro in je pri zavesti. Na oko ima dobrih 100 kg. Ni ga korenjaka, da bi ga dvignil ćez krov. 100 kg mrtve teže, bi bilo potrebno zavarovati z dodatno vrvjo, prerezati trak in ga spustiti do krme in tam poskušati prevzdigniti na krov.

Ok, vse je bilo ok, hvala bogu, ni mi telebnil v vodo, ko pride nazaj na krov si še vedno požvižgava neko pesmico. Ker je bila trda tema, ni videl, da sem zaradi njegove nespametnega početja totalno znerviran.

Markku na dnevni straži!

 

 ...se nadaljuje...