Blog

Sedim na letališču v Trevisu. Ura je 17:30, letalo vzleti ob 19:30, vsaj napovedano je tako. Končno se se mi je odvalila prva skala od srca, saj je bila pot do Trevisa vse prej kot prijetna. Benetke so trenutno meter in pol pod vodo, vožnja z avtom pa je bolj spominijala na adrenalinsko avanturo po autostradi od Trsta proti Trevisu. Lilo je kot iz škafa, ena ura takšne vožnje totalno uniči človeka, vsaj mene. Na momente smo se skoraj ustavili, ker brisalci niso več dohajali količine vode, ki se je zlivala na nas. Tovornjaki pa v strnjeni koloni, pol metra eden za drugim, po desnem pasu. Obup za živce in telo. Vendarle se počutim kot po pomembnem koncertu, ko se ti vsa teža bremena odkokotali od srca. Končno v Trevisu in ne bom zamudil letala. Počutim se 15 kil lažjega. Takoj sem pojedel dva sendviča, ki naj bi jih imel za večerjo. Dva še imam za jutri zjutraj, ko pot z letalom nadaljujem proti otoku Lanzarote, kjer me že nestrpno pričakujejo moji sojadralci, na moji, do sedaj, največji avanturi jadranja čez Atlantik. Če po pravici povem, niti ne vem, kaj naj pričakujem. Poskušam si predstavljati, zbrati misli in občutja, kako naj bi izgledalo 20 ali več dnevno jadranje z osmimi popolnimi tujci po odpretem morju. Ne vem, kaj naj pričakujem. V kontaktu sem bil do sedaj samo z našim skiperjem oz. kapitanom Igorjem, ki je sodeč po komunikaciji in fotkah čisto kul dečko.

Vem, da je 10 let mlajši od mene, da je dober jadralec....poglejte si te njegove klipe iz youtuba...

in, da je zaposlen kot skiper za neko hrvaško firmo, ki ga je poslala na Karibe, da bo tam skiper na čarterju od decembra do aprila. Vse kar vem je, da je plovilo katamaran Lagoon 50, ki je, mislim, da večji od našega stanovanja. Sprva sem Igorja razumel, da naj bi nas bilo 6, potem pa je prišla novica, da nas je 8. Ok, moj načrt je, da bom, vsaj od začetka, igral igro "play smart, slow and low profile", analiziral vse dogodke, premeril ljudi, kar se tiče karakterjev in na podlagi analize zaigral svojo vlogo. Vedno v vsakdanjem življenju počnem tako. Delam male in velike analize, predvsem pa rad prebiram ljudi v različnih socio-psiholoških situacijah. Velikokrat sprožš neko akcijo in potem čakaš kakšna bo reakcija. Seveda nič škodoželjnjega, nič slabega, samo različne vsakodnevne situacije. Na podlagi reakcije lahko potem sklepaš, s kakšnim človekom imaš opravka, kakšen je njegov karakter in predvsem kakšen odnos odnos boš s tem človekom poskušal vzpostaviti. Helela, moja žena pravi, da sem kar dober v tem, kako preberem človeka. Načrt za jutri je, da dobim v roke svojo prtljago (to je najpomembnejše, ker imam v torbi vse ključne stvari za tri tedensko jadranje), se zavlečem v nek temen kot na letališču in počakam do šestih zjutraj, ko naj bi imel naslednji let za Lanzarote na Kanarih. Igor mi je sicer že pred 14 dnevi sporočil, da se bo zasidral na Lanzarotu ne na Gran Canarii, ampak sem zaradi preobilice dela to enostavno preslišal oz. pozabil na to. Enostavno mi je ušlo iz glave. Vrat na nos sem zadnja dva dni kupoval letalsko karto iz Canarie na Lanazrote kar me je dodatno stalo 70€ in eno neprespano noč. Prvotni načrt je bil, da iz Lanzaroteja odrinemo v nedeljo 17. 11., nakar me je Igor v četrtek poklical, da bomo krenili takoj v soboto, torej 16.11., ko se jaz kot zadnji član, prikažem na barki. Za ta premik odhoda se je baje Igor odločil na podlagi nastale vremenske situacije. Namreč, nad severnim Atlanikom se ta hip dela novo, veliko območje nizkega zračnega tlaka, ki naj bi, vsaj upam tako, ostalo nad Evropo in iz njega izlilo nove, ogromne količine padavin, podobno kot je prejšnji ciklon to že udejanil in poslal Benetke meter in pol pod vodo. Posledično bi mi na Kanarcih izgubili veter, saj bi se zračne mase proti našemu koncu, torej Kanarcem, upočasnile. Igor mi je poslal SMS, v katerem je pisalo: Sporoči, kaj rad ješ, da ti to jutri tudi nabavimo. Prevej nehvaležna naloga, če mene vprašate. Nakupiti hrano za 8 ljudi in to za en mesec. Fak me, dobro, da pridem šele v soboto in da se mi ne bo treba ukvarjati še s tem. Sicer sem malo v dilemi, če mi bosta Finec in Anglež kupovala hrano, bom hudičevo lačen. Sam imam takšno izkušnjo, pa sem videl veliko sveta: Bolj greš na sever, bolj obupno ješ, bolj greš na jug, boljše ješ. Vendar je vse tudi obratno sorazmerno. Bolj greš na sever, vse je bolj urejeno, bolj greš na jug, večji kaos te čaka. Nekakšen jinjang. Tako je to v življenju, stalno moraš nekaj kompenzirati. Dodatno sem naročil Igorju, s katerim sva edina Slovenca, da malo poskrbi, da bova imela nama poznano hrano. Ps: kmalu bi zamudil boarding, ker sem tako vneto začel pisati blog. Na tem trapastem letališču še po zvočnikih nič ne kličejo...low budget pač.

15.11. sobota 1. dan

Zamuda iz Benetk je bila vsaj 90 minut, ker se je nad italijanskim nebom razbesnela takšna nevihta, da smo uro in pol čepeli privezani v letalu na vzletni stezi. Na Gran Canario smo prispeli šele ob 00:30 po lokalnem času. Sedeži na letališču so obupni. Naslonjala ne moreš dvigniti in tako povezati 4 stole, eden za drugim. Ne boste poležavali po letališčih, plačajte si hotel, če želite spati. Pogrnil sem si spalko in na tleh zaspal do 5:10. Pohitel sem do pulta, kjer me je že čakal možakar za check in.

Podal sem mu potni list, nakar se možakar za nekaj 10 sekund zakoplje v računalnik in mi reče: "Sir I can't find you on a crew list"

Z mojim najboljšim prijateljem Alešem imava I skupni pregovor: "Zakaj? Ker se to samo nama dogaja"

Prijazno pogledam možakarja in mu rečem: "Sir don't scare me and don't put me in a bad mood. Could you please check again?"

"Nop, nothing of Mr. Grahek here" Ker sem pa še hvala bogu bolj stara šola, si vedno vse te blesave rezervacije sprintam na list papirja, tako, za vsak slučaj. Pomolim mu list pred nos in mu rečem, da je tukaj moja rezervacija. Vzame list in bebavo naprej gleda v računalnik, ker je bila ura ravno 5 zjutraj. "Aha, here you are. I found you, here is your ticket!" Rekel sem mu: "Thank you", v mislih zraven pa še F....you!

Polet proti Lanzaroteju je potekal bp. Na letališču me je pobral esen izmed naše jadralske ekipe, to je Američan Terry. Možakar star nekaj čez 60 let, vsaj po občutku sodeč, je navdušen jadralec , ki je spoznal Igorja, našega skiperja preko spleta. Razložil mi je, da sta se pred leti prvič dobila v Ljubljani, kjer je Terry vrat na nos kupil novo elanko Impression 45. Predpostavljam, da Terry nima težav z denarjem, saj takšna barka z dobro opremo z lahkoto stane tudi preko 200 jurčkov. Pove mi, da je dve leti imel privez celo v Izoli, kjer ga je Igor naučil jadrati. Slovenijo pozna zelo dobro, velikokrat je šel na ogled Ljubljane, Bleda, Postojne ipd. Kasneje je sicer barko prestavil južneje, v Grčijo, kjer jo ima še sedaj. Ko prispeva v marino, je na barki takoj sledil skipper's meeting in spoznavanje nove ekipe. Igor je kot sem že omenil, 10 let mlajši od mene, njegov karakter je pa točno tak kot sem si ga predstavljal. Nekako tak, kot kapitanov karaker mora biti. Točno določena navodil, ki jim slediš, drugače greš z barke dol, še predno odrinemo. Temu jaz rečem: Čri, čri don't f...with me" karakter. My way or high way. Mislim, da je to za skiperja oz. vodjo ključno. Moj cimer je Markku, 70 letni Finec, ki rad uživa v življenju. Po naravi je skromen, nekompliciran in pozitiven človek. Pove, da ima že dva vnuka, sinova sta oba že skoraj 50 let stara, eden izmed njiju je bil profesionalni hokeist, ki je nekaj let igral tudi za finsko hokejsko reprezentanco. Potem so v ekipi še Klaus iz Švedske (28 let in namlajši), Heiko, Nemec, ki potuje okoli sveta, Madžar Sandor, računalniški programer, ki živi na Bermudskih otokih in Istvan, zamejski Madžar iz Subotice, ki je ob začetku Jugo vojne prebegnil v Kanado, si tam ustvaril družino in dobil kanadsko državljanstvo. Torej, za prvi dan štejem soboto 16.11.2019, ko smo ob ob 16h popoldan izpluli iz Rubicon marine na Lanzaroteju. Terry je bil sicer zadolžen, da naredi spisek hrane ter vode, vendar smo naknadno pri popisu hrane ugotovili, da je hrane veliko premalo. Terry je namreč za mesec dni za 8 dedcev vzel samo en kg riža. Saj sem vam rekel, če Američan zbira in kupuje hrano, je to že strel v desno koleno. Na osebo nas je prišlo vse skupaj 125€, vključno z vodo kar se nam je zdelo odločno premalo. Dovolj smo imeli samo vode, več kot 400 litrov. To je voda izključno za pitje, za pomivanje, sanitarje in tuširanje se uporablja izključno in samo morska voda, za kuhanje pa imamo v tankih dodatnih 300 litrov sladke vode, za po vrhu pa še water maker, ki iz slane vode odstrani sol in je primerna tudi za pitje. Torej vode več kot dovolj, hrane pač ne. Naknadno se v taxi vsedemo Klaus, Sandor in jaz ter gremo v nabavo. Vzamemo veliko vrst različnih konzerv zelenjave (fižol grah, koruza, paprika, čičerika...) 10 svežih zeljnjih glav, ki dolgo zdržijo, še nekaj sveže solate, ki jo bo potrebno pojesti zelo kmalu, saj ima vsa sveža zelenjava zelo omejen rok trajanja, sploh, ker v hladilniku ni več prostora in bo vsa, na novo kupljena zelenjava na svežem zraku. Dodatno poleg paradižnikove mezge kupimo še 8kg riža. Za vsak dan smo približno naredili menu in se nam je hrane zdaj zdelo več kot dovolj. Z nami je bil tudi Klaus, mladi jadralec iz Švedske, kateri nam je v nakupovalni voziček nametal še ogromno količino junk fooda. Lačni ne bomo. Vse skupaj nas zdaj dodatno pride še 270€ kat je prib. 150€ hrane na osebo za slabi mesec potovanja (par dni smo vzeli še rezerve) Takoj, ko smo se pripeljali nazaj v marino Rubicon, je sledil hitri raztovor hrane ter takojšnji odhod. Par minut kasneje, na izhodu marine, smo dvignili glavno jadro na tretjo okrajšavo in do konca razvili genovo. Podali smo se južno, z vetrom v krmo, proti otokom Cape Verde, ki so oddaljeni prib. 830 NM od Kanarskih otokov. Na avtopilotu smo nastavili kurz prib. 230 stopinj, (smer na veter, ne na kurz), saj nam je trenutno najvažnejše, da pridemo čim prej do vzporednika na 20ih stopinjah, kjer bomo lovili pasatne vetrove proti zahodu. Takoj izza rta, se je pokazal veter v zelo močnem naletu. Bilo ga je konstantno okoli 30 vozlov. Na Kanarih veter res dere, dere kot pr... Naj za primerjavo povem, da po 30 vozlih 90 odstotkov čarteristov na Jadranu, varno sedi v marinah v bifeju in srebajo pivo. Potem seveda doma razlagajo ženam, kakšen epski boj so bili z viharnim morjem in kako požrtvovalno so rešili kolega, ki je med jadranjem padel v morje. V bistvu so se ga samo tako močno natolkli, da so popadali v vodo, med tem ko so lezli na jadrnice V glavnem, jadrali smo prib. na 6. buforjih in valovi na odprtem oceanu se hitro razvijejo v dolge, precej visoke valove. Na oko so nekateri valovi presegali višino 4 metrov. Kako to določimo? Npr. Moja telesna višina je slabih 190 cm do oči imam prib. 180 cm. (Visoko čelo;) če stojim zadaj na krmi, je do mojih nog, od morske gladine , ker stojim na katamaranu, še približno 1 meter. Torej, če pride val do višine mojih oči in pred seboj ne izgubim horozonta, je val visok prib. 280 cm. Vsi valovi so bili takrat krepko preko glave, vsaj za meter in pol kar pomeni, da so bili visoki okoli okoli 4 metre. Posledično mi je v pol ure postalo svinjsko slabo. Nikoli, ampak res nikoli na Jadranu nimam problema z morsko boleznijo, razen morda dvakrat po zares močnem in dolgotrajnem jugu, tukaj pa sem imel po pol ure, vse v grlu. Vzel sem dramino kar je sicer že prepozno, ker jo moraš vzeti predno ti postane slabo. Za eno uro sem šel ležat v posteljo in poskušal zaspati, saj sem bil na smrt utrujen še od prejšnjega dne, ko sem spal na tleh na letališču. Ob 20h sva z Markkujem imela prvo stražo. Ko sem se predramil je slabost popolnoma izginila, ampak s tistim momemtom, ko sem stopil na navigacijski most, se je slabost vrnila še v hujši obliki. Prva straža je minila zelo hitro, saj sem bil precej napet, ker so bili okrog mene, za prvo dan, precej visoki valovi, videl jih sicer nisem, na tri metre visokem komandnem mostu sem jih pa predvsem čutil in slišal, kako so barko spodnašali pod seboj. Naj povem, da s katamarani do sedaj nisem imel nobenih izkušenj. Lagoon 50 je v pristanišču precej mogočna barka, ki pritegne pozornost mnogih ljudi, v teh oceanskih valovih in temi, trdi kot v rogu, pa se mi je zdelo, da sedim na hrastovemu posušenemu listku, ki ga je naplavilo v morje. Ker smo takrat vozili ves čas z vetrom v krmo, so se nekateri valovi lomili ravno pod krmo barke, kar je povzročilo, da je cela 20 tonska ladja močno zavibrirala pod lastno težo. Precej nelagoden občutek, ki sem se ga moral navaditi. Tega pri enotrupcih oz. jadrnicah ni. Jadrnice se lahko sicer precej nagibajo, česar sem vajen, katamaran pa se ne nagiba nič kar mi je dalo občutek vožnje traktorja po precej razriti njivi. V glavnem, najina prva straža se je zaključila ob 22h, po njej sem zaspal kot ubit.

17.11. Nedelja, 2. dan

Z Markkujem imava nastavljeno budilko na 3:55, saj morava ob 4:00 zopet prevzeti stražo. Ko sem se zbudil, slabosti nisem več čutil. Ob 4h je bilo precej svetlo, saj se je izza oblakov kazala skoraj polna luna. Skrbno sem opazoval radar, saj se nama je jadrnica Nevva približala na vsega pol milje. Še vedno smo vozili na veterni kurz. Torej, če je obrnil veter, je obrnila tudi barka, vendar nikoli več kot za 20 stopinj. Po drugi straži sem bil pošteno lačen. Ob 7h zjutraj sem si naredil obilni zajtrk, nakar me je bilo strah, da mi bo zopet postalo slabo. Vse je bilo bp, izgleda, da sem na tokratnem križarjenju s slabostjo jaz opravil. Precej sem se zmotil! Po tretji straži, ki edina zaenkrat poteka po dnevni svetlobi, je iz salona prvič zadišalo po kuhani hrani. Seveda, kot ponavadi, ko sem zverinsko lačen, nimam meje. Nažrl sem se riža, zelenjave ter piščanca z omako. Za povrh sem si skuhal še kavo in jo začinil s piškotki in malo čokolade. Napaka, huda napaka!! Pol ure sem se boril ali bom kosilo vrnil v morje po zgornji ali spodnji poti! Seveda je zmagala zgornja pot. Res sem tele neumno, bom vedel se prenažirati za drugič! Naj povem, da je sistem straž z Igorjeve strani precej domiselno načrtovan. Na barki ure ne bomo prestavljali, ko bomo menjavali časovne pasove, temveč bo čas ostal enak skozi celotno potovanje. Torej UTC time, čas po Greenwichu je tisti pravi, po katerem se ravnamo. Torej, 8 ljudi je razporejeno v straže po dva. 6 ljudi počiva, dva krmarita, oz. skrbita, da je avtopilot pravilno nastavljen, da so jadra dobro natrimana in da okoli nas ni slučajno kakšne barke ali večje ladje, ki bi nam prekrižala pot. Simpl kot pasulj in vsak dan enako. Slika:
Ker se ura na barki ne spreminja, spreminjajo se le časovni pasovi, bomo vsi ob različnih časih na straži. Trenutno imava z Makkujem dve straži ponoči, kmalu pa se bo to sptemenilo in bova lahko opazovala tudi sončne vzhode in zahode! Naredili smo tudi seznam pospravljanja, čiščenja ter kuhanja. Vsak dan eden par dela vse. Čisti, pospravlja in kuha. Torej, če boš med kuhanjem vse posvinjal, boš za sabo tudi pospravil. Precej fer in dober načrt. Z Markkujem sva na vrsti čez dva dni, ko bo treba skuhati in pospraviti za 8 ljudi. Naredili smo tudi seznam menujev. Najprej je treba v dveh dneh pospraviti mleto meso, potem tretji in četrti dan svinjino, kasneje piščanca ter na koncu mesne kroglice, prepojene z različnimi Eji. Seveda, je treba krepko poseči tudi po sveži zelenjavi, katera ni v hladilniku, saj v njem enostavno ni bilo več prostora. Enako s sadjem. Nekaj banan je še čisto zelenih in upamo, da bodo dozorele do konca potovanja. Med tem, ko pišem te vrstice je ura 18:45 in skoraj trda tema. Pripravljam se na mojo nočno stražo ob 20:00.

18.11. Ponedeljek, 3. dan

Včeraj zvečer me je prvič zelo stisnilo pri srcu, saj me doma čaka družina, Helena Voran in Lina, jaz pa guncam afne nekje sredi Atlantika. No, ne še čisto na sredi. Predno smo v soboto zadnjič izgubili signal mobilnega telefona, mi je sin še zadnjič poslal sms v katerem je pisalo: Ati, pogrešam te, varno se vrni domov. Ni mi bilo vseeno, kar na jok mi je šlo. Precejšnja žalost me je zaobjela. Doma me čaka družina, jaz pa prepucavam svoj ego. Za koga, kreten? Res sem egosit. V mislih obnovim "Oče naš", če bi ga slučajno kdaj v prihodnjih dneh potreboval. Ne vem, če bi sploh kaj pomagalo, ker ga ne obnavljam redno. Tretji dan je, jaz imam pa že krizo, kaj je meni tega treba. Samo upam lahko, da bo vreme takšno kot je še nadaljnjih tri tedne. Ne vem, mogoče sem preveč naiven, takšno vreme se ne more nadaljevati še nadaljhnih 20 dni! Vseeno mi je, če lije kot iz škafa, če udari kakšna strela, le vetra nad 40 vozov se močno bojim. Tedne pred odhodom sem na netu, youtubu stalno obiskoval posnetke, ki kažejo surovo morje in orkanske vetrove. Moj bog, ne bi se rad znašel v ciklonu, kjer divjajo vetrovi nad 200 km/h in dvigujejo valovi bibiljčnih razsežnosti nad 12 metrov. Prvi dan sem se skoraj usral na štirih metrih. Pravijo, da te prva kriza ujame okoli četrtega dne odprtega morja. Meni je bad že tretji dan. Domov bi šel, pa ne morem. Vem, da se je Helena, zadnji dan predno sem šel, zlomila in jokala, da o Lini spoh ne govorim. Že dalj časa je potrta in ne funkcionira dobro. Res sem en velik kreten! Zaobjela me je neskončna žalost in na jok mi gre.

Vreme se je nenadoma precej otoplilo. Naokoli lahko skačem v kratki majici, kar na Kanarih nisem mogel. Razmišljam, da bi se po treh dneh celo stuširal. Nimam občutka, da smrdim, niti, da smrdijo moji kolegi. Izgleda, da delajo hormoni čisto drugače ali pa gre le za senzorno adaptacijo. Več bi lahko povedal nek zunanji opazovalec. Načeloma se mi zdi, da imamo kat srečo kar se tiče nabora mojih sojadralcev. Nobeden ni neki pretiran egoist, ki bi poskušal uveljaviti svoj prav. Mogoče je za to še prekmalu, bomo videli, kakšna bo situacija čez par dni oz. ko bodo prišle na plano večja utrujenost, kakšne nepredvidene situacije ipd. Srečo imam z mojim kompanjonom Markkujem, ki je zares nekompliciran in pozitiven človek. Pogovarjava se veliko o Finski in Sloveniji, nakar skupno ugotovima, da so med nami res ogromne sociološke, finančno monetarne in druge razlike. Razlagal mi je o finskem zdravstvenemu sistemu, ki je v bistvu enak našemu, samo s to razliko, da njihov dejansko deluje. Enako kot mi, imajo državni in privatni zdravstveni sektor, s tem, da je pri njih uzakonjena najdaljša čakalna doba, 6 mesecev. Doda še, da nikjer ne čakaš tako dolgo, največ dva meseca. Rekel sem mu, da pri nas čakaš v povprečju dve leti za posamezne preglede. Vmes imaš pa na razpolago, da mastno plačaš specialista ali pa, najbolj enostavno tudi za državo, enostavno crkneš. Debelo je buljil v visoke valove. Povprečna neto plača je 2100€, cene pa so mogoče 15 do 20 odstotkov višje kot pri nas, ampak ne za vse stvari! Vendarle so na boljšem, ampak za nič na svetu ne bi šel v tisto temo gor pozimi. Ga ni denarja.

19.11 torek 4. dan

Do sedaj smo prejadrali že 480 milj. Stvari so nekako prešle v rutino in konstanto. Ob 4h zjutraj se z Markkujem zbudiva, sva do 6h na straži, ko je še trda tema, saj sonce zaenkrat vzhaja šele okoli 7:30 Po straži greva seveda nazaj še malo pospati. Vstanem okrog 8h, ko je v salonu največja gužva, saj si celotna ekipa želi narediti zajtrk. Delamo jajca s slanino, sadje, zelenjavo, kavo, kolačke. Vsega je še v izobilju. Banane gredo že proti koncu, tudi tiste zelene. So nas malo nategnili v trgovini s sadjem. Z Makkujem sva danes na vrsti, da skuhava kosilo za 8 ljudi in za njimi tudi pospraviva. Sandor me je ravnokar razveselil, da je že včeraj zvečer pripravil chilli con carne in, da moram skuhati samo še riž. Mala malca! Ne bova imela težkega dela. Do sedaj smo imeli NE veter z okoli 20 vozlov kar nam je zagotovilo kar visoko hitrost, okoli 7-8 vozlov. Naslednjih par dni naj bi veter padel na 8 vozlov NNE kar bo zagotovo zmanjšalo hitrost plovila. Do sedaj smo 480NM prevozili na metuljčka, ker še vedno sledimo vetru, vse tja do 20tega vzporednika, ko naj bi obrnili na W. Če bo veter padel pod 8 ali 7 vozlov, si bomo z rahlimi obrati pomagali z motorjem. Živimo v takšni družbi, ko se vsem nekam mudi. Z Istvanom imava letalo 13.12. in zaenkrat sva na varni strani. Tudi Igor ima deadline, saj mora katamaran spraviti do BVI do 15.12., ko nanj prejme prve goste. Goriva imamo več kot dovolj, en kubik, kar zadostuje za več kot 1000NM rahlega priganjanja motorja. Seveda tega nočemo! Nekaj goriva oz. več kot 100 litrov mora ostati tudi za generator in water maker. Trenutno se nahajamo na 24tem vzporedniku in zunaj je prijetno, že kar poletno vreme. Zrak okoli 26 stopinj, morje 24 stopinj Celzija. Piha prib. 10 do 15 vozlov, kar nekako spominja na prijetno poletno popoldne, nekje na Jadranu. Sedim na širokem kavču in opazujem valove, ki jih izpodjeda pod krmo našega katamarana. Precej hipnotično stanje. Misli mi švigajo sem ter tja, predvsem pa velikokrat pomislim na moje HVL in vem, sa doma dobro funkcionirajo. V bistvu bi takole z lahko preživel par let in vem, da se ne bi naveličal. Če bodo zvezde hotele, bom to uresničil v penziji, Helena je rekla, da bi z mano hodila po etapah. Ko me bo imela poln kufer, bo šla in vem, da se bo čez nekaj časa vrnila;) Bomo videli, kaj bo čas prinesel. Trenutno se moram vrniti domov in nadaljevati tam, kjer sem končal 13.11. Poso-kuća- kuća-poso! Naj povem, da mi nikoli ni bilo hudega in, če bo tako tudi naprej, takoj podpišem. Imam najboljšo službo na svetu, navkljub temu, da se venomer nekaj kregamo. Predvidevam, da me bo, ko pridem domov, že čakal drugi direktor. Po mojih izkušnjah sodeč, pa jih nimam malo, je bilo še vsakemu direktorju na koncu (ali pred predvidenim koncem) žal, da je bil direktor SF. Razen Borisu Šinigoju, on bi bil še sedaj, če bi lahko. Mi je eden izmed bivših direktorjev ali direktoric zaupal/a, da ga/jo je en legendarni hrvaški dirigent posvaril: Pazi se, orkestar, to su vrlo zločesta djeca! Ampak meni je fajn. Ni veliko služb, pri katerih ti gredo na momente kocine pokonci in pri meni se to še vedno dogaja. Po štirih dneh že pogrešam muziko. Zanalašč s sabo nisem vzel nobene muzike, nobenih filmov, ničesar, razen ene knjige, samo zato, da si prevetrim glavo. Da o familiji spoh ne govorim. Moja trenutna naloga je, da se posvetim mojemu V in moji L. S Heleno imava srečo, da imava take otroke, ne bi jih zamenjal za nič na svetu.
Popoldan je ekipa ravno odkrila kaj sem po poklicu. Profesionalni glasbenik! Fak me...uauuu. Klasični profesionalni glasbenik.

Potem se začnejo vprašanja: "Kaj pa igraš? Kitaro?" "Ne, flavtist sem v orkestru." "Uauuu, a to je ona piščal, postrani ali ona naravnost?"

Fak ne, someone shot me, si mislim. "Ne, to je koncertna C flavta, ki se drži postrani" rečem

"Uauuu! Kaj pa še delaš tako, da preživiš?" To so ona klasična vprašanja ljudi, ki nikoli niso bili v stiku z glasbo ali umetnostjo. Saj ne, da jim zamerim, samo potem se nadaljuje takole:

"Jaz imam tudi rad klasično glasbo, predvsem Vivaldija in Letne čase. Tako so kul in rad jih poslušam medtem, ko pomivam posodo.

"Adijo, razmišljam, da bi skočil v morje in se prepustil morkim psom, da dokončajo delo. Ampak potem še ni konec. Ko ugotovijo, da imam inštrument praktično s seboj in bi moral vsak dan vaditi, vsaj za tisti higijenski minimum (kar še nisem) potem padejo čisto ven.

"Ali znaš kakšno karibsko, ali pa ne...daj eno od Metalike?!" Fak me...ne, to se mi ne dogaja. Na izbiro imam samo, da poslušam to sranje ali pa da skočim v morje.

Zato nikoli, ampak res nikoli, če pridem v novo družbo ne povem kaj delam, ker potem sledijo takšna vprašanja in moram odgovarjati na te nebuloze. Vedno rečem, da sem ljubiteljski glasbenik, da igram malo kitaro in harmoniko (kar je res) za profesijo pa prodajam čevlje. Če mi zmanjka, me preživlja žena. Večina je s tem zadovoljna, jaz pa tudi.

Btw, danes sem prebral knjigo o Magelanu do konca. Kaj bom bral sedaj? Šele 4. dan se končuje. Magelan in podobni tipi so bili res norci. Norci v pozitivnem smislu. Tako dolgo so iskali, da so našli. Našli prehod iz Atlantskega v Tihi ocean. Le, če si norec, lahko premikaš meje sveta. Nekomu iz kavča doma to ne more uspeti. Je pa na koncu Magelan izgubil življenje čisto po nepotrebnem, namreč vedno iznajdljivi, pozoren na tisoč stvari, pomorec, ki je vedno pomislil vnaprej, pobijejo domorodci z nekaj puščicami. Povsem po nepotrebnem, ko se je Magelan važil pred enim kraljem na nekem pacifiškem otočju. Hotel je narediti biznis z dišavami, vendar so ti domorodci vedno kralju delali preglavice in sive lase. Magelan je rekel kralju: "Bom jaz zrihtal, zrihtal, da bo mir"

Boš ti klinac zrihtal, sem si mislil...dva sta ga, v težkem oklepu, ko je moral prebroditi še precej globoko vodo s parimi tovariši sobojevniki, katerim se je zmočila tudi pušketa, dvakrat okoli kepe in je bilo konec. Magelan mrtev v neki vukojebini na Pacifiku.

SE NADALJUJE...KMALU....UPAM;)